Žalovanje pomeni naraven čustveni odziv na izgubo nečesa ali nekoga, ki nam je pomemben. Najpogosteje pa ta pojem povezujemo v povezavi z izgubo bližnje osebe, lahko pa žalujemo tudi zaradi izgube prijateljstva, razhoda, bolezni, selitve, službe in še zaradi drugih pomembnih sprememb v našem življenju.
V žalovanje so lahko vključena zelo različna občutja, na primer žalost, jok, praznina, jeza, krivda, obžalovanje, osamljenost, težave spanjem, včasih tudi občutek otopelosti. Vsekakor pa žalovanje ni enako pri čisto vseh ljudeh. Nekdo je na primer žalosten takoj, pri drugih se pojavi nekoliko kasneje.
Faze pri žalovanju
V povezavi z žalovanjem praviloma govorimo o več fazah. Seveda je pri tem dobro vedeti, da faze žalovanja ne potekajo pri vseh ljudeh enako in seveda ne nujno po istem vrstnem redu.
Navadno pa prva faza žalovanja vključuje šok ter zanikanje. Po izgubi namreč ljudje lahko občutimo, kot da se v resnici to sploh ne dogaja. Lahko smo otopeli, zmedeni ali pa imamo občutek nerealnosti.
Žalovanje ob smrti bližnje osebe je še vedno tabu tema. Kako žalovati, sprejeti dejstvo, da ljubljene osebe ni več med nami, kako potekajo faze žalovanja, bo v Menti spregovorila Daša Peperko, ki je kot najstnica nepričakovano izgubila ljubljeno osebo, mamo.
Omenjeni fazi navadno sledijo zelo močna čustva. Ko začne torej izguba postajati bolj realna oziroma resnična, se pojavijo jeza, žalost, strah, krivda, tudi nemoč. Ljudje v tej fazi lahko veliko jokajo ali pa se celo povsem umaknejo vase. Pogosto se nato pojavi tudi močna želja, da bi bila oseba spet z njimi. V tej fazi pa se ljudje lahko zalotijo, da želijo nekomu nekaj povedati, nato pa se spomnijo, da ga v resnici sploh ni več. To pa je seveda lahko izjemno boleča situacija.
Prilagajanje in spomini ter novo ravnovesje
Žalovanje praviloma vključuje tudi fazo prilagajanja, spominjanja in novega ravnovesja. Sčasoma se namreč ljudje počasi pričnejo učiti živeti z izgubo. Slednje pa vsekakor še zdaleč ne pomeni, da se osebo pozabi ali da jim ni več pomembna. Pomeni samo, da se življenje počasi prične nadaljevati, in to kljub temu da izguba ostaja.
Žalovanje je naraven, a globoko oseben proces prilagajanja na izgubo, katerega končni cilj ni pozabiti preminulega, temveč najti novo ravnovesje, kjer spomini ne prinašajo več uničujoče bolečine, ampak postanejo del našega življenja.
Spomini na osebo lahko sčasoma poleg žalosti prinesejo tudi toplino, hvaležnost, ne nazadnje celo veselje. Še vedno pa lahko pridejo težji trenutki, a žalost ni več tako stalna in niti več tako zelo močna. Lahko torej rečemo, da žalovanje še zdaleč ne pomeni neke ravne črte. Lahko se nekaj časa počutimo povsem dobro, nenadoma pa nas še vedno lahko preplavi žalost.
