Nekateri so še vedno prepričani, da je treba mačje mladiče takoj po rojstvu ubiti, utopiti ali vreči iz avtomobila

Prostovoljci iz škofjeloškega društva Žverca se vsak dan spoprijemajo s krutimi živalskimi zgodbami, ki jih povzročajo brezsrčni ljudje Najdenčkov je te dni veliko, saj muce kotijo mladiče – Občine bi morale skrbeti za zapuščene živali, a resničnost je marsikdaj drugačna

»Na eni od lokacij, kjer v Škofji Loki živijo prostoživeče mačke, je živela nesterilizirana pametna tigrasta muca. Zanjo smo izvedeli, ko je bila že visoko breja. Dan po tem je ni bilo več na spregled. Dva tedna pozneje smo izvedeli, da je muca skotila tri mladiče v hladni kleti sredi mesta. Mladiči tam ne morejo ostati.« To je le ena od zdajšnjih mačjih zgodb, ki jo k srečnemu koncu poskušajo pripeljati članice škofjeloškega društva Žverca. Zala Prevoršek in Maja Arambašič sta v nekaj letih, odkar sta gonilna sila prostovoljskega društva, videli in slišali mnogo o krutem ravnanju z mački in psi. Zgodbe, ki jih pripovedujeta, bolj kot na opisovanje realnosti spominjajo na mučenje živali, za katero je večina prepričana, da je ostalo nekje v davni preteklosti. A žal ni tako.

Lani je v Poljanski dolini nekdo, ki očitno ni imel srca, v škatlo zapakiral mačjo mamo in njene tri tigraste mačje mladiče, ki še danes iščejo dom. Na Kopališki ulici v Škofji Loki so iz motorja avtomobila rešili mačja mladička. Poimenovali so ju Mici in Indijanček. Imela sta toliko garij, da bi jih lahko »z žlico čistili«, bila sta bolna, polna zajedavcev, nista hotela jesti … Imela pa sta tudi voljo do življenja in po dveh tednih sta se ob skrbni negi opomogla ter pozneje našla čudovit nov dom. »Ravno zaradi takih srečnih zgodbic vemo, da ima naše delo smisel,« je kljub vsemu groznemu, kar so prostovoljci iz društva Žverca videli in slišali o nečloveškem ravnanju ljudi z živalmi, dejala Zala Prevoršek.

Za mučenje živali predvideno do enega leta zapora

A nekatere muce še danes iščejo dom, kakršnega sta Mici in Indijanček že našla. Tako so ravno te dni ob prometni cesti na Godešiču v Škofji Loki našli dva na pol mrtva mačja mladiča, stara dva tedna, ki sta ob hitri pomoči društva Žverca presenetljivo preživela. Še ena nesrečno začeta zgodba trenutno išče srečni konec, saj na nevarni lokaciji v Loki živi snežno bela muca brez lastnika, ki je pravkar skotila pet mladičev.

Vsi ti primeri kažejo, da je v marsikateri glavi še vedno miselnost, da je treba mačje mladičke po rojstvu ubiti, utopiti, vreči iz avtomobila ali se jih kako drugače kruto za vedno znebiti, čeprav gre za mučenje živali, za kar 341. člen kazenskega zakonika predpisuje do enega leta zapora. Število zavrženih mačjih mladičkov, o katerih so Žverce obveščene, te dni skokovito narašča, saj muce zdaj kotijo mladičke. Mnoge že takoj po rojstvu čaka žalostna usoda. Naši sogovornici pravita, da število zapuščenih živali sunkovito naraste tudi pred počitnicami, saj se marsikateri brezvestnež ne potrudi najti primerne dopustniške lokacije ali poskrbeti za živalski potni list, zato žival, očitno brez večjih zadržkov, preprosto vrže iz avtomobila ali jo pusti nekje v samoti.

Ne verjamem, da ljudje kaj čutijo

»Kaj se dogaja v glavah in srcih ljudi, ki ponoči ob cesti zavržejo sesne mladiče? Verjetno ne razmišljajo o tem, da so živo bitje zavestno obsodili na počasno in boleče umiranje. Verjetno sploh ne razmišljajo. Da kaj čutijo, pa ne verjamem,« pravi Zala Prevoršek.

In kaj naj naredimo, če opazimo zavržene mačke ali psa, ki očitno ni od nikogar, a se vsak dan bolj omagan potika po soseski in išče hrano? »Živali pomagajte, saj če tega ne boste storili, bo zanjo verjetno prepozno. Končala bo pod avtomobilskimi kolesi, mladiči pa bodo poginili od lakote, podhladitve … Kako lahko pomagate? Obrnete se lahko na zavetišče ali najbližje društvo za pomoč živalim, kjer vam bodo pomagali z nasveti. Te smo zbrale tudi na naši spletni strani www.zverca.si,« pojasni Maja Arambašič.

A ko so živali že na cesti, zavržene in v boju za življenje, je lahko za večino že prepozno. Treba je ukrepati že prej, opozarjata naši sogovornici: »Nujno moramo pravočasno poskrbeti za sterilizacijo, predvsem pri mačkah. Vsako poletje v zavetišča ne sprejemajo več mačk, kajti od maja začne število najdenih muck naraščati in zmogljivosti v zavetiščih se hitro napolnijo, zato živali ne morejo več sprejemati.«

Občine bi morale skrbeti za zavržene živali

Slovenske občine bi morale po 27. členu zakona o zaščiti živali skrbeti za zapuščene živali. Kako (učinkovito) to počnejo, je odvisno od občin, je pojasnil Matjaž Emeršič, predstavnik za odnose z javnostmi na Veterinarski upravi Republike Slovenije: »Nekatere podeljujejo koncesijo za izvajanje javne službe, nekatere imajo pogodbe z zavetišči, nekatere pa za vsako posamezno dejanje pokličejo določeno zavetišče. Pogodbe med občinami in zavetišči so po naših informacijah za določen čas in občine nimajo pogodbe z vedno istim zavetiščem.«

A mnoge občine, med njimi tudi škofjeloška, kjer po izkušnjah članic društva Žverca zgledno skrbijo za zavržene živali, za letos še nimajo podpisane veljavne pogodbe z zavetiščem. Jernej Tavčar, predstavnik za stike z javnostmi na škofjeloški občini, je obljubil, da nameravajo tudi letos skleniti pogodbo tako z zavetiščem Horjul kot s Kliniko Loka. »V Kliniki Loka živali strokovno pregledajo, oskrbijo, predvsem pri psih (nekateri so že opremljeni s čipom) poskušajo najti njihovega lastnika ali pa jim poiskati novega. Podobno je pri najdenih mačkah, ki jim predhodno opravijo tudi sterilizacijo. Živali, za katere ne morejo ugotoviti, kdo je njihov lastnik ali jim ne morejo najti novega lastnika, odpeljejo v azil za najdene živali v Horjulu,« je pojasnil Jernej Tavčar. Lani so za veterinarsko oskrbo zapuščenih živali in njihov prevoz do ustrezne ustanove iz loškega občinskega proračuna namenili skoraj 20.000 evrov, predlani nekaj več kot 25.000 evrov, je še dejal Jernej Tavčar. To je več kot v Mestni občini Kranj, kjer živi približno dvakrat več ljudi kot v loški občini. V Kranju so lani za oskrbo potepuških živali porabili 22.000 evrov, predlani pa 20.000 evrov. Zato, sta prepričani naši sogovornici, v Škofji Loki veliko bolje skrbijo za potepuške živali kot v gorenjski metropoli, »kjer je že dve leti zapored sredi julija zmanjkalo sredstev za oskrbo prezdomnih mačk, zato so stroške sterilizacije in veterinarske oskrbe najdenim mačkam od julija do konca leta krili kar prostovoljci iz kranjskega društva«.

Ohlapni zakoni, slab nadzor

Vetrinarski inšpektorji bi morali nadzirati izvrševanje zakona o zaščiti živali, ki med drugim določa, da morajo občine zagotoviti pomoč, oskrbo in namestitev zapuščenih živali v zavetišču, a podatka o tem, koliko občin nima veljavnih pogodb z zavetišči, na veterinarski upravi nimajo. Naši sogovornici iz društva Žverca sta prepričani, da bi veterinarska uprava ta podatek zelo hitro lahko dobila, saj je v Sloveniji registriranih ducat zavetišč, ki zagotovo imajo podatke o tem, s katerimi občinami so podpisane veljavne pogodbe. Lani so veterinarski inšpektorji le eni slovenski občini, ki ni skrbela za zapuščene živali, napisali 1600 evrov globe, vendar ta odločitev še ni pravnomočna, je pojasnil Matjaž Emeršič, predstavnik za stike z javnostmi na veterinarski upravi.

In ravno z ohlapnimi zakoni, ki urejajo področje zapuščenih živali, se prostovoljci društva Žverca spopadajo najbrž vsak dan. »Pred meseci smo dobili veliko klicev občanov, ki so nas opozarjali na velikega zapuščenega psa. Ta je potoval iz Bleda v Bohinj, opazili so ga v Tržiču, hodil je tudi po avtocesti. Po Gorenjskem je potoval dva meseca. Tudi v tem primeru smo morali klicati veterinarsko inšpekcijo in šele po tem klicu se je zgodba pojasnila. Dejstvo je, da imajo nekatere občine pogodbe z zavetišči podpisane, a kako takšne pogodbe izvajajo v praksi, je druga zgodba,« opozarjata Zala Prevoršek in Maja Arambašič.