Terensko jahanje je najboljša sprostitev

Od nekdaj sem bila velika ljubiteljica narave, saj sem odraščala na podeželju. Doma sicer nismo imeli živali, razen kakšne mačke, a v bližini je bila kmetija, kjer je živela moja prijateljica – in tam so imeli tudi dve kobili. Ko se je jahanja učila prijateljica, so povabili tudi mene, in tako sva se pri desetih letih s konji že toliko spoznali, da sva kobili sami negovali in skoraj vsako popoldne tudi malo jezdili po travniku znotraj ograde. Ven, na terensko jahanje, pa seveda nisva smeli, čeprav sva o njem pogosto sanjarili. Prepričani sva bili, da ni nič lepšega, kot odjezditi v naravo, skozi gozd, preko travnikov. To je bila za naju ideja popolne svobode.

terensko-jahanje
S prijateljico sva se ob odhodu v srednjo šolo pričeli razhajati in sva se videvali vse manj, kar je seveda pomenilo, da tudi jezdila nisem več. Kljub temu pa je v meni ostala želja, da bi se nekoč odpravila na terensko jahanje. Lahko si torej predstavljate, kako sem bila navdušena, ko sem med študijem nato spoznala fanta z Dolenjske, ki je povedal, da imajo doma konje. Prepričana sem bila, da se bom kar poročila z njim in do konca življenja uživala v kmečki idili.

No, seveda se ni končalo ravno tako in nisva ostala skupaj, sem pa imela kar nekajkrat priložnost, da greva skupaj na terensko jahanje. Nekajkrat sva vikend izkoristila celo za to, da sva se odpravila na terensko jahanje v okolici Kostela, se kopala v Kolpi, jedla iz nahrbtnika in celo prespala na prostem s konji vred. Res je bilo čarobno in ja, dejansko sem se počutila svobodno.
Petnajst let po tem živim na Gorenjskem, in čeprav nimam farme, kjer bi lahko imela svoje konje, sem si kupila kobilo, za katero skrbim znotraj konjeniškega kluba. Tudi po toliko letih je terensko jahanje zame nekaj posebnega in kadar je le možno, ob sobotah ali nedeljah zgodaj vstanem in se podam v naravo. Včasih sama, včasih pa tudi v družbi – tudi moja trinajstletna hči je namreč precej dobra jahačica in tako uživa na konju, da čez poletje brez težav vstane tudi ob peti zjutraj, samo da se mi lahko pridruži na ježi.